Jahanje sem dolgo le opazovala od daleč. Zdelo se mi je lepo, a nekoliko nedostopno, skoraj ritualno. Kot dejavnost, ki zahteva posebno opremo, znanje in pogum. Nisem si predstavljala, da gre za izkušnjo, ki te tako hitro prizemlji in hkrati odpre. Prvi stik s konjem je bil tišji, kot sem pričakovala. Brez velikih gibov, brez hrupa. Samo prisotnost.
Ko stopiš h konju, zelo hitro ugotoviš, da se ne moreš pretvarjati. Če si nemiren, bo to začutil. Če hitiš, se bo umaknil. Jahanje zahteva zbranost, a ne napetosti. Zahteva jasnost, ne sile. In prav to me je presenetilo. Ne gre za nadzor, ampak za sodelovanje. Za to, da se dva ritma uskladita.
Prvič, ko sediš v sedlu, se zavedaš lastnega telesa bolj kot običajno. Ravnotežje, drža, dihanje. Konj se giblje pod tabo in če nisi prisoten, te hitro opozori. Jahanje ni dejavnost, kjer bi lahko misli odplavale drugam. Zahteva tukaj in zdaj. In v tem je nekaj zelo pomirjujočega.
Sčasoma sem ugotovila, da jahanje ni samo telesna aktivnost. Je tudi psihološka. Uči te potrpežljivosti, ker nič ne gre na silo. Uči te zaupanja, ker moraš verjeti, da bo gibanje steklo, če mu pustiš. In uči te spoštovanja, ker konj ni pripomoček, ampak živo bitje z značajem in razpoloženjem.
Zanimivo mi je, kako se po jahanju spremeni občutek v telesu. Ne utrujenost, ampak nekakšna umirjena zbranost. Kot da si bil nekaj časa v dialogu brez besed. Brez razlag, brez analiz. Samo odziv in občutek. To je danes redko.
Jahanje me je naučilo, da moč ne pomeni pritiska. Da vodstvo ne pomeni ukazovanja. In da je včasih največji napredek to, da se naučiš poslušati. Ne samo konja, ampak tudi sebe. In ko to enkrat začutiš, jahanje ne ostane hobi. Postane način, kako se vračaš k ravnotežju.
Vsakič, ko se vrnem v sedlo, me jahanje znova spomni, kako dragocena sta potrpežljivost in zaupanje v proces, ne le v končni rezultat.…